Je dopolnilna dejavnost fizioterapije, ki se odvija na konju in s konjem. S stalnim prilagajanjem gibanju konja vplivamo na mišično napetost, s tem pa vzpodbudimo razvoj podpornih, vzravnalnih in ravnotežnih reakcij, ki jih potrebujemo pri gibanju.
Konj (gr. Hippos) pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibov v koraku. Dražljaji nihanja, ki se s konjskega hrbta prenašajo na pravilno sedečega, dobro zravnanega pacienta, so sorodni človeški hoji. S konjskega hrbta se v koraku prenaša 90 do 110 tridimenzionalnih nihanjnih dražljajev na minuto. Prav tako delujejo pospeški in centrifugalne sile, ki nastajajo pri gibanju naprej in spremembah smeri. Pacient pri hipoterapiji največkrat sedi brez sedla neposredno na konjskem hrbtu, pri tem pa ga terapevt, ki hodi poleg konja, popravlja. Pri majhnih močno prizadetih otrocih terapevt sedi na konju za njim in jim pomaga, da se prilagajajo ritmičnemu nihanju. Pri gibanju naprej na konju pacient brez naporov vadi simetrično obremenitev sedišča, pri tem pa mora biti hrbtenica dobro zravnana. S prilagajanjem gibanja vadimo tiste funkcije, ki jih pacient potrebuje v svojem vsakodnevnem življenju. Normalna zravnanost in drža telesa.
V telovadnici tega ni mogoče doseči na noben podoben način. Nošenje na štirih nogah v ritmu ljudje, ki sami hodijo s težavo ali pa sploh ne, doživljajo s prav posebnim zadovoljstvom.
Miren potek terapije je zagotovljen v prostoru, v katerem v tem času ni drugih jahačev, saj je potrebno na vsak način izključiti zunanje motnje. |
